Ko govorimo o nevladnih organizacijah v Mestni občini Koper, jih običajno povezujemo s športnimi društvi, kulturnimi prireditvami ali mladinskimi dejavnostmi. Redkeje pa razmišljamo o tem, kako je videti njihovo delovanje z druge strani, skozi oči občine, ki jih spremlja, financira in včasih tudi usmerja. O tem smo se pogovarjali s Timotejem Pirjevcem, vodjo Urada za družbene dejavnosti Mestne občine Koper, ki je v ospredju sodelovanja med občino in civilno družbo.
Pirjevec najprej poudari, da so nevladne organizacije »Tisti del družbenega ustroja vse prevečkrat pomembno dopolnjujejo javne službe, najsi bo to občinske ali pa državne, mogoče kdaj tudi učinkoviteje in z manj rigidnimi pravili …«
Največji del dela občine z nevladniki predstavljajo javni razpisi. V letu 2025 so na njih prejeli okoli 260 prijav, pritožb pa je bilo le za vzorec. Pirjevec pravi, da je to »okoli en odstotek, kar ni veliko«, a vseeno ena od priložnosti, da razpise izboljšajo.
Občina načrtuje več novosti. Ena najodmevnejših bo digitalizacija: »V naslednjem letu želimo tri razpise izpeljati preko aplikacije, in sicer, področje kulture, področje prireditev in štipendije. Želimo začeti s temi tremi, da se počasi tudi mi navadimo na ta sistem.«
Hkrati si prizadevajo tudi za poenostavitve. Na področju športa bodo razpisne pogoje naredili manj birokratske, združili bodo socialni in zdravstveni razpis, predvsem pa razpise objavljali prej, takoj po sprejetju proračuna. »Moj plan je, da takoj, ko objavimo proračun, začetek januarja objavimo razpise … s čimer bi pospešili to informacijo, s kakšnimi sredstvi lahko društva razpolagajo.«
O večletnih razpisih pravi, da jim zakonodaja tega ne omogoča, razen kot informativno prijavo za prihodnje leto. Pavšalno financiranje, ki ga poznajo drugje, pa je po njegovem mnenju uporabno predvsem tam, kjer je izvedba programa enostavna in odgovornost jasna.
Sogovornik je jasen: najbolj ceni neposreden stik. »Če je to kritika konkretno name ali preko mojih sodelavcev, želim, da se pove neposredno. Nič ni narobe, če se pove odkrito.« Po njegovih besedah se pogosto izgublja preveč časa za manjše nesporazume, denimo za nekaj sto evrov, namesto da bi energijo vlagali v vsebino programov.
Poleg financiranja občina nevladnikom nudi tudi druge oblike podpore, na primer, prostore, ko je to mogoče brez najemnine, opremo preko občinskih zavodov (od ozvočenja do praktikablov), pa tudi podporna pisma in svetovanje. Pirjevec pravi, da gre za “dodatne storitve, ki jih lahko občina skupaj z zavodi nudi”, in ki so pogosto ključne za izvedbo prireditev.
Kot največji izziv izpostavlja nizko stopnjo profesionalizacije. »Nevladni sektor ni profesionaliziran in tu je tisti del, ki bi lahko bolj profesionalno deloval. Postopki, računovodstvo, pravilno voditi skupščine … To je velik manjko.«
Ob koncu pogovora Pirjevec nevladnikom svetuje predvsem iskrenost in osredotočenost na skupnost: »Naj ne postavljajo sebe v prvi plan, da ne iščejo službe zase in rešitev za svoje težave. Naj sledijo svoji začetni ideji, ker je ponavadi tisti cilj najboljši, ker je najmanj onesnažen z drugimi vplivi.«
V pogovoru spoznamo kompleksnost odnosa med občino in nevladnim sektorjem. Pogovor razkrije tudi nekaj drugega: da se v Mestni občini Koper prostor za sodelovanje širi, digitalizira in odpira nove možnosti. Kako jih bodo organizacije izkoristile, bo vprašanje prihodnjih let, a smer je jasna, brez nevladnih organizacij si družbenega utripa mesta ni mogoče predstavljati.
