Ko govorimo o vlogi društev in nevladnih organizacij v lokalnih skupnostih, pogosto pomislimo na energijo prostovoljcev, prireditve in programe, ki bogatijo življenje občanov. A v ozadju njihovega dela vedno stojijo tudi občinske uprave, ki s svojimi razpisi, prostori in podporo omogočajo, da ideje zaživijo. Tokrat smo se pogovarjali z Vasjo Valenčičem iz Občine Hrpelje-Kozina, ki pokriva področje družbenih dejavnosti, športa, investicij in projektov, ter z njegovo sodelavko Ester Renko, ki je odgovorna za socialo, šolstvo in razpise.
Skupnost, ki jo soustvarjajo društva
Po besedah Valenčiča si je težko predstavljati občino brez društev: »Šport, kultura, družabne aktivnosti … skoraj vse izhaja iz prostovoljnega dela društev. Občina sama tega ne bi zmogla v taki meri.« V Občini Hrpelje-Kozina je trenutno registriranih okoli 66 društev, nekatera z dolgo tradicijo, druga z mlajšo energijo, tretja pa delujejo le ob posameznih dogodkih, ki imajo kljub temu svoj pomen. »Ker se društva pogosto obračajo na nas, imamo zelo oseben odnos. Ko jih poslušaš, hitro razumeš, kje jih tišči in kaj potrebujejo. Ta neposredna komunikacija je naša prednost, saj lažje razumemo potrebe in hitreje poiščemo rešitve,« še dodaja.
Prednosti in izzivi sodelovanja
Največja prednost sodelovanja z nevladnimi organizacijami je po njegovih besedah prav ta, da se prek njih občina lažje dotakne ljudi in tem, ki jih uradni sistemi pogosto ne dosežejo: »Društva pridejo do ljudi, do vprašanj in vsebin, ki jih občinska uprava sama težko pokrije. So tisti koščki mozaika, ki ustvarjajo živahno skupnost.«
Tako Valenčič kot Renko opažata, da je največji izziv za društva pomanjkanje sredstev, prostorskih pogojev in ljudi, ki bi bili pripravljeni delovati prostovoljno.
»Vedno težje je navdušiti ljudi za prostovoljno delo. Predsedniki društev pogosto povedo, da ni nasledstva, ko se ena generacija umakne, društvo za nekaj časa zastane,« pojasnjuje Valenčič. Renko dodaja: »Vedno se moramo odločati, komu pomagati in kje je podpora res nujna. Sredstev ni nikoli dovolj, zato iščemo kompromise.«
Primer dobre prakse: sofinanciranje jubilejev
Poleg rednih razpisov je občina pred nekaj leti uvedla posebno novost: razpis za sofinanciranje jubilejev društev. »Do tega je prišlo na pobudo društev, saj so želela sredstva za obeležitev pomembnih obletnic. Zdaj lahko jubileje obeležijo na primeren in transparenten način,« pojasnjuje Valenčič. Takšne pobude kažejo, kako se lahko sodelovanje razvija v obojestransko korist, ko občina prisluhne, društva pa dobijo podporo za ohranjanje svoje tradicije.
Medobčinsko sodelovanje
Renko kot dobro prakso izpostavlja tudi medobčinski razpis, pri katerem sodelujejo štiri občine. »Skupaj financiramo društva in projekte, ki delujejo na širšem območju, denimo Rdeči križ, društvo Vezi in društvo prijateljev mladine. Tako lahko društva, ki niso vezana le na eno občino, stabilneje načrtujejo svoje programe,« pojasnjuje. Takšno sodelovanje med občinami redko povzroča težave: »Vedno se uskladimo in poiščemo skupno točko,« dodaja.
Mladi in prihodnost
Ena od tem, ki ostaja odprta, je vključevanje mladih. »Mladina je pri nas precej neorganizirana. Nimamo mladinskih društev niti prostorov. Enkrat smo celo pripravili razpis za mladinsko delovanje, a se ni prijel,« priznava Valenčič. Razlogi so različni. Od odseljevanja mladih v večja središča do pomanjkanja interesa za prostovoljno delo. »Morda bi morali poiskati nove pristope, a dejstvo je, da mladi danes težje prevzemajo odgovornost, ki jo prinaša prostovoljstvo,« dodaja.
Digitalizacija in prihodnji koraki
Med načrti za prihodnost Valenčič izpostavlja digitalizacijo razpisov, ki bo po njegovem mnenju »olajšala delo tako občini kot društvom pri pripravi prijav in poročil.« Občina razmišlja tudi o novih strategijah za področji mladine in kulture, ki bi omogočile boljše povezovanje in razvoj lokalnih pobud.
Priporočila društvom
Na vprašanje, kaj bi svetoval društvom, Valenčič odgovarja: »Naj bodo proaktivna in vidna. Iskreno delo in kakovostni programi se ne morejo spregledati – prej ali slej dobijo podporo, tudi med občinskimi svetniki.« Renko dodaja, da je pomemben stalni dialog: »Z društvi se redno srečujemo, poslušamo njihove potrebe in odzive. To, da znajo povedati, kaj jih moti in kaj potrebujejo, je ključ do dobrega sodelovanja.«
Pogovor z Valenčičem in Renko pokaže, kako pomembno je zaupanje med občino in društvi. Ena stran brez druge ne more ustvarjati prave skupnosti: občina nudi podporo, sredstva in prostore, društva pa vračajo s svojo predanostjo, programi in energijo. Čeprav se oboji soočajo z izzivi pa ostaja občutek, da iskren dialog in pripravljenost poslušati ustvarjata tisto, kar vsak kraj najbolj potrebuje: živahen in povezan utrip skupnosti.
